Toksinov je v naši okolici zelo veliko. Za žive organizme so toksični pesticidi, herbicidi, insekticidi, fungicidi, nitriti, mikotoksini (toksični produkti plesni), težke kovine (živo srebro, arzen, svinec, kadmij,…) in ostale kovine (aluminij, nikelj, srebro,...), ksenobiotiki (organizmu tuje snovi, kot so zdravila, droge,…), patogene bakterije, virusi, endotoksini, amonijak, etanol in še kaj bi se našlo.

 

Četudi živimo zdrav življenjski slog, se torej gibljemo, zdravo prehranjujemo, ne kadimo in ne konzumiramo prevelikih količin alkohola, se toksinom ne moremo popolnoma izogniti. Z njimi so onesnaženi zrak, voda, zemlja in posledično tudi hrana. Toksine najdemo tudi v kozmetiki, čistilih in zdravilih, vsebujejo pa jih tudi oblačila, nakit, otroške igrače, tobak in alkohol. Neoporečna ni niti kuhinjska posoda in ostali kuhinjski pripomočki, k obremenitvi s toksini pa veliko doprinesejo tudi proizvodni obrati, bencinske črpalke, promet in gradbeni materiali. Kot vidimo, se resnično nahajajo povsod okoli nas, zato se jim nikakor ni možno v celoti izogniti - na žalost pa naše telo ni prilagojeno na tako intenzivno obremenitev s toksičnimi spojinami.

 

 

Ko toksične spojine pridejo v telo, zavirajo delovanje imunskega sistema, sprožajo akutna in kronična obolenja, prispevajo k razvoju nevroloških, avtoimunskih in onkoloških bolezni, pa tudi dermatološka obolenja in alergijske odzive.

 

Njihova prisotnost v telesu je povezana tudi s težavami v reprodukciji in hormonskim neravnovesjem in rakavimi spremembami.

 

 

Da telo potrebuje razstrupljanje, nam sporoča preko različnih simptomov. Pojavijo se lahko razdražljivost, hitre spremembe razpoloženja, migrene in glavoboli, povišan krvni tlak, stiskanje v prsih, težave s koncentracijo, akne, napihnjenost, vetrovi, lena prebava, zastajanje vode (prsti, gležnji) in oslabljen imunski sistem.

 

 

Globalna industrializacija, urbanizacija in številne druge dejavnosti vključujejo veliko uporabo težkih kovin. Tla, onesnažena s težkimi kovinami, s časom postanejo nerodovitna. Če za pridelavo hrane uporabimo zemljo, onesnaženo s težkimi kovinami le-te vstopijo v prehranjevalno verigo že čisto na začetku (npr. v posejana žita) in tako z nadaljevanjem prehranske verige v vedno večji koncentraciji povzročajo hude zdravstvene težave.

 

Težke kovine sicer v tleh najdemo naravno, veliko pa se jih v okolje sprosti prav zaradi industrializacije. Naravni viri težkih kovin so na primer vulkanski izpusti celinskega prahu in preperevanje s kovino obogatenih kamnin zaradi dolge izpostavljenosti zraku, težke kovine pa onesnažijo tla tudi z izkoriščanjem rudnikov, uporabo pesticidov na kovinski osnovi, fosfatnimi gnojili, metalurško industrijo in celo s težkimi kovinami »obogatenim« blatom iz živinoreje.

 

V človeško telo vstopijo na različne načine: lahko jih vdihnemo, zaužijemo ali nanesemo na kožo. Poleg tega ljudje v stik z njimi pridemo preko barv, s cementom, papirjem, gumo, kozmetiko in mnogimi drugimi materiali. Še danes se uporaba težkih kovin v nekaterih državah povečuje, kljub dobro znanim toksičnim učinkom.

 

Ko ti toksini vstopijo v človeško telo, lahko povzročajo slabosti, bruhanje, nepravilnosti v prebavnem sistemu in celo dermatitis. Toksičnost težkih kovin lahko celo poškoduje centralni živčni sistem, respiratorni sistem (pljuča), ledvice in jetra, vpliva pa celo na kakovost naše krvi. Dolgotrajna izpostavljenost težkim kovinam kaže tudi na degenerativne procese, podobne Alzheimerjevi bolezni in Parkinsonovi bolezni, mišični distrofiji in multipli sklerozi.

 

Poleg toksičnih učinkov imajo sicer nekatere kovine, kot so na primer baker, cink in selen koristno vlogo za naš metabolizem, vendar se pri višjih koncentracijah hitro pokažejo toksični učinki (zaradi previsoke koncentracije bakra na primer pride do anemije, okvare jeter in ledvic, draženja želodca in črevesja).

 

 

Naše telo je sposobno zares zapletenega delovanja. Zaradi sistema, ki v našem organizmu skrbi za razstrupljanje, se v našem telesu kopiči manj strupov, kot bi se jih sicer. Obstaja pa veliko takih, ki so težko razgradljive, strupene kemikalije – to so na primer nekateri pesticidi in kemikalije iz industrije. Običajno gre za težke kovine, ki se v telesu akumulirajo predvsem v maščobnem tkivu. Ljudje veliko težkih kovin zaužijemo z živili živalskega izvora, saj se tam zaradi kopičenja v maščobi nahajajo pogosteje, kot pa v živilih rastlinskega izvora.

 

Del težkih kovin v naše telo vstopi tudi z dihanjem, zato njihovi toksičnosti žal ne moremo povsem ubežati.

 

Nasvet: ker med hujšanjem izgubljamo maščobno tkivo, od koder se toksini izločijo v kri, odsvetujemo razne diete, ki povzročijo drastično izgubo kilogramov v zelo kratkem času. Izgube telesne mase se je veliko bolj zdravo lotiti postopoma, a pri tem vztrajati. In obenem poskrbeti za sprotno odstranjevanje izločenih toksinov iz črevesja z nežnim adsorbentom.

 

 

Na vnos nekaterih toksinov lahko do neke mere vplivamo tudi sami. V primeru, da ste kadilec, je zagotovo pri najpomembnejši korak opustitev kajenja. Kar zadeva prehrano, se izogibajte velikim količinam mesa in mesne obroke kdaj nadomestite s stročnicami. Izogibajte se predvsem mastnim kosom mesa in velikim ribam (tuna, losos) in izbirajte tiste z manjšo obremenitvijo s toksini (skuša, sardele, skuše). Izbirajte polnovredna in ekološka živila, pri katerih tekom pridelave ne uporabljajo pesticidov in drugih toksičnih snovi.

Lotite se razstrupljanja - vendar previdno. Pri razstrupljanju je vedno potrebno poskrbeti, da se toksini v črevesju vežejo na adsorbent in tudi dejansko izločijo iz črevesja. Razstrupljanje ne sme biti preveč agresivno ali prehitro. Nežen način razstrupljanja se dobro ujema s kakovostnimi, dovolj mikroniziranimi naravnimi kamninami, ki jih poznamo pod imenom zeolit – klinoptilolit in so odličen adsorbent toksinov. Najbolje deluje zeolitni prah, katerega delci v premeru niso večji od 5 µm ("5 mikronov").

Za odvajanje strupov iz našega telesa nujno potrebujemo tudi vodo, zelo pomembno pa je tudi kdaj jo pijemo. Najpomembnejši čas za pitje vode je pol ure pred jedjo – pred zajtrkom, kosilom in večerjo. Med jedjo ne pijmo vode, saj zmanjšuje delovanje želodčne kisline, ki jo telo potrebuje za prebavo hrane. Zmotno je prepričanje, da lahko vodo nadomestijo tudi juhe in napitki. Juhe, čaji in sveže stisnjeni sokovi vsekakor koristno vplivajo na naše telo, vendar poleg vode vsebujejo tudi snovi, ki nas dehidrirajo (sladkor, alkohol, kofein,…), zato dajmo velik poudarek prav na pitje vode. Vsaj 35 ml / kg telesne teže, kar znaša več kot 2 litra vode/dan.